V nedeljo 17.11.2019 ob 10. uri je bila sveta maša v cerkvi Svetega Martina v Šmartnem. Sveto mašo je daroval kaplan Marko Mrlak.
Podobica 1
Podobica 2
Pridiga na Martinovo nedeljo v Šmartnem dne 17.7.2019 - kaplan Marko Mrlak 33. nedelja med letom »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« (Lk 21,5) Kar nekako strašno delujejo te besede Jezusa in nadaljuje s še bolj zastrašujočimi besedami: »Vzdignil se bo narod proti narodu, veliki potresi bodo, kužne bolezni lakot in grozote.« Če smo pošteni se vse to že dogaja okoli nas vsak dan. Je torej mogoče to znak za dovršitev sveta, za konec sveta, za veliko katastrofo? Tudi mi smo na istem kot so bili Jezusovi učenci in tudi nas muči isto vprašanje: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Ljudje smo tako radovedni, da bi hoteli vse vedeti v naprej, vse predvideti, vse načrtovati. V nas je vedno znova skušnjava, da se ukvarjamo s stvarmi, ki so tako ali tako minljive in so in še in še bodo propadale. Mnogokrat slišimo, da se svet pogreza v katastrofo, da vse gre na slabše, da je bilo včasih veliko boljše in tako naprej. Z lahkoto bi lahko rekli, da so Jezusove besede današnjega evangelija potrditev tega kar doživljamo v tem trenutku. Resnični namen Jezusovih besed je spodbuditi vse nas, k stanovitnosti vere, ki edina odrešuje. Vsi dogodki, ki jih Jezus opisuje so del človeškega življenja. Razni potresi, vojne, bolezni, prevrati, uničenja so sestavni del zemeljske zgodovine, kje se kaže tisto umanjkanje dobrega, ki je bil izgubljen z izvirnim grehom. Mnogo generacij je že ob težkih dogodkih zgodovine pričakovalo vsesplošno uničenje in konec sveta. Nagnjenost človeka k apokaliptičnim dogodkom, ki vzbujajo tudi mnogo domišljije je vedno bila zelo velika. Tudi Jezusove napovedi o koncu sveta so mnogokrat razumljene napačno. Mi si predstavljamo konec sveta kot popolno izničenje vsega, kar nam je vidnega in znanega. V resnici pa če smo pozorni na Sveto pismo, nam knjiga Razodetja ne govori o popolnem uničenju ampak o dovršitvi sveta, o dovršitvi časa, ko bo vse preoblikovano v novo zemljo in nebeški Jeruzalem. Dovršitev sveta pomeni, da bo zemeljski tek in čas, ki ima svoj začetek ob stvarjenju, na skrivnosten način dozorel in se preoblikoval na način, ki ga je Bog predvidel, saj je ravno Bog začetek in konec vsega. Človeštvo ne gre proti »koncu«, temveč proti »Cilju«. Cilj pa vemo, da je naše odrešenje po Jezusu Kristusu in večno življenje. »Človek je edino živo bitje, ki se zaveda lastne meje, po grehu pusti, da ga vodi strah pred smrtjo.« (Skupnost bere Lukov evangelij; Fausti, 698) Avtor nadaljuje z besedami: »Toda smrt zmaga ravno v želji človeka, da se reši za vsako ceno, kar je izvor sebičnosti in vsakega zla.« (Fausti, 698) Vesolje in svet ter človeštvo gre k nekemu koncu, ker v svoji zaverovanosti vase ne zaupa in ne prepozna Božje navzočnosti in Božje ljubezni, ki je že odrešila smrti človeka po vstajenju Jezusa Kristusa. Torej gremo brez vere po poti konca in ne cilja. Ampak kljub temu je Jezusovo zagotovilo neomajno: »Zmaga ne bo zmaga zla, ampak zmaga Božje zvestobe in njegove ljubezni do nas.« (Fausti, 699) Cilj našega zemeljskega življenja in vsega stvarstva je samo preko križa Jezusa Kristusa in njegovega vstajenja. Jezusovo vstajenje je edina garancija, da se ne smemo bati in živeti v strahu pred prihodnostjo in v strahu pred nepredvidenimi dogodki, ki jih v človeško življenje skozi celo zgodovino ne manjka. Zato je vsako trepetanje in strah in napovedovanje raznih katastrof nesmiselno, saj se vse to pojavlja že skozi celo zgodovino stvarstva in se bo še pojavljalo. Jezus nam hoče sporočiti, da je vera tista, ki ohranja v srcu mir in upanje v prihodnost. Vtisniti se nam morajo v srce Jezusove besede ob koncu današnjega evangelija: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« Stanovitnost vere je odrešilno dejanje našega življenja. Če nam vera opeša, se nam večajo strahovi pred prihodnostjo. Strah pred smrtjo, pred boleznijo, pred neuspehom, pred nesprejetostjo, pred osamljenostjo, pred revščino, pred … še in še. In dogaja se nam resnično kar Jezus pove svojim učencem. »Glejte da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu »Jaz sem« ali »Čas se je približal«. Mogoče je čas primeren, da se ob današnjem evangeliju vprašamo skupaj z mano vred. Koliko sekund dnevno poskrbimo za svojo dušo in svojega duha in ne samo za svoje telo. Amen. Povzetek pridige pripravil: Franc Čebulj, v Glinjah, dne 17.11.2019