zgodovina
Na antičnih ruševinah in iz njih so, verjetno v devetem stoletju, zgradili cerkev svetega Martina, prvo cerkveno središče na cerkljanskem po tako imenovanem preseljevanju narodov. Po ljudskem izročilu naj bi dal cerkev postaviti graščak Brnikar, ki naj bi vladal na tem območju. Ustanovil naj bi tudi bližnjo vas Brnik. Kakšni dve stoletji so naši predniki v njej spoznavali in častili Kristusa, ob njej pa pokopavali svoje rajne, preden so cerkveno središče preselili v sedanje Cerklje. Prvič se cerkev posredno preko imena vasi Sand Marttein omenja 1387. Če verjamemo sicer negotovemu izročilu, je velika kamnita posoda v zvoniku srednjeveški krstni kamen, po starosti naslednja ostalina pa je šele v mežnariji vzidan trikoten fragment glavnega portala stare cerkve z vegetabilno ornamentiko s konca sedemnajstega stoletja.
Sedanja cerkev je bila postavljena v 30. letih 18. stoletja. Blagoslovil jo je leta 1742 kamniški župnik Maksimilijan Rasp. V smeri sever jug se zvrstijo zvonik, pravokotna ladja in kvadraten prezbiterij s posekanimi vogali, vzhodno se nanj prislanja še zakristija. Zvonik ima posekane vogale, pilastersko členitev ostenja, kamnite okvire lin, pod slednjimi krepak venčni zidec, nad njimi pa številčnice ur in ozko korenasto streho. Glavni dostop v cerkev je skozi zvonikovo pritličje, ob straneh pa vodita ob kor še dva stranska vhoda. Ladja ima pilastersko členitev notranjščine z venčnim zidcem, ki je prekinjen le nad nišama ob straneh, v katerih sta sliki Marijinega oznanjenja in svetega Jožefa. Čeznjo je na vsaki strani pod polkrožnimi okni poveznjen banjast svod s po tremi obočnimi kapami. Sedanji glavni oltar je leta 1852 izdelal zaloški podobar Aleš Janežič. Od starega oltarja je ohranil sliko svetega Martina, švabskega slikarja Josepha Pintzerja iz leta 1738, in verjetno del kiparskega okrasja. Kiparsko opremo stranskih oltarjev svetega Jurija in svetega Hieronima je izdelal kranjski kipar Valentin Vrbnik, pozlatil in polihromiral pa ju je leta 1769 Komendčan Peter Janežič, prednik zaloške podobarske rodbine. Slavoločno steno krasi freska škofa svetega Martina, ki obdaruje berača, avtor je Spodnjebrničan Janez Mežan. Cerkev je imela konec 18. in v začetku 19. stoletja svojega duhovnika.
vir: Blaž Močnik, Cerkve v župniji Cerklje na Gorenjskem, Januar 2018
Sedanja cerkev je bila postavljena v 30. letih 18. stoletja. Blagoslovil jo je leta 1742 kamniški župnik Maksimilijan Rasp. V smeri sever jug se zvrstijo zvonik, pravokotna ladja in kvadraten prezbiterij s posekanimi vogali, vzhodno se nanj prislanja še zakristija. Zvonik ima posekane vogale, pilastersko členitev ostenja, kamnite okvire lin, pod slednjimi krepak venčni zidec, nad njimi pa številčnice ur in ozko korenasto streho. Glavni dostop v cerkev je skozi zvonikovo pritličje, ob straneh pa vodita ob kor še dva stranska vhoda. Ladja ima pilastersko členitev notranjščine z venčnim zidcem, ki je prekinjen le nad nišama ob straneh, v katerih sta sliki Marijinega oznanjenja in svetega Jožefa. Čeznjo je na vsaki strani pod polkrožnimi okni poveznjen banjast svod s po tremi obočnimi kapami. Sedanji glavni oltar je leta 1852 izdelal zaloški podobar Aleš Janežič. Od starega oltarja je ohranil sliko svetega Martina, švabskega slikarja Josepha Pintzerja iz leta 1738, in verjetno del kiparskega okrasja. Kiparsko opremo stranskih oltarjev svetega Jurija in svetega Hieronima je izdelal kranjski kipar Valentin Vrbnik, pozlatil in polihromiral pa ju je leta 1769 Komendčan Peter Janežič, prednik zaloške podobarske rodbine. Slavoločno steno krasi freska škofa svetega Martina, ki obdaruje berača, avtor je Spodnjebrničan Janez Mežan. Cerkev je imela konec 18. in v začetku 19. stoletja svojega duhovnika.
vir: Blaž Močnik, Cerkve v župniji Cerklje na Gorenjskem, Januar 2018
|
desno: arheološki ostanki
zgoraj: domnevni predromanski krstni kamen |
